Zdrava prehrana za zdravje otrok in mladostnikov

 

Praznovanje rojstnih dni v vrtcu in šoli

rsz_shutterstock_146776289Rojstni dan otroka je tako za slavljenca kot za starše edinstven dogodek. Za ta dan se še posebej potrudimo, da ga naredimo lepega, posebnega in nepozabnega. Praznujemo ga v krogu družine in prijateljev.

Praznovanje je lahko takšno ali drugačno, vsekakor pa je najbolj pomembno, da slavljenec ta dan občuti pozornost, se zaveda, da je to njegov dan. Tudi v vrtcu se potrudijo, da vsakemu otroku na njegov rojstni dan pripravijo nekaj posebnega, npr. posebno družabno igro, zabavo, presenečenja prijateljev,…

Seveda pa slavje brez pogostitve ni pravo slavje. V vrtcu oziroma šoli veljajo posebna pravila glede varnosti živil in prehranskih priporočil, zato priporočamo naslednje:

  • Pri izbiri sadnih sokov izberite tiste, ki imajo 100% sadni delež – otroci bodo nazdravili s kozarcem vitaminčkov.
  • Namesto sladkarij in slanega peciva jim privoščite, da se posladkajo s sadno žitnimi rezinami, suhim ali svežim sadjem.
  • Torte ali podobne kremne in smetanove sladice so sicer slastne, a s stališča varnosti živil spadajo med rizična živila, zato vrtec/šola ne moreta prevzeti odgovornosti za vnos teh živil.
  • Svečko na torti pa le upihnite na domačem praznovanju, seveda pa ne pozabite na varno ravnanje živil tudi v domačem okolju.
S takšnim načinom bomo zmanjšali tveganja za zdravje otrok in jih navajali na zdravo in polnovredno hrano – tudi ob praznovanju.
Pripravila: Helena Pavlič, dipl. san. inž., NIJZ, Območna enota Ravne na Koroškem

Ali so energijske pijače za otroke zares tako nedolžne?

shutterstock_27871273Popularnost energijskih pijač je v zadnjih letih v porastu, otroci in mladostniki te pijače pijejo predvsem zaradi pričakovanih koristi, manj pa se zavedajo potencialnih tveganj in neželenih posledic. Zato je pomembno, da mlade in njihove starše opozorimo na tveganja in neželene stranske učinke, ki jih lahko ima pitje energijskih pijač. Prav tako je pomembno ozaveščanje o alternativnih načinih, ki pripomorejo k povečanju energije kot je zdrava prehrana, pitje dovolj tekočine, počitek in redna telesna aktivnost.

ZAČETKI ENERGIJSKIH PIJAČ

Energijske pijače so svojo osvajalno pot pričele na Japonskem, kjer so bile še posebej popularne od leta 1962 dalje, ko je ena izmed največjih farmacevtskih korporacij Taisho na trg poslala energijsko pijačo Lipovitan D. Pijača se je tržila kot eliksir, ki zmanjša telesno in psihično utrujenost in je bila ciljno usmerjena v množice japonskih delavcev, ki so stežka premagovali celodnevne delovne obremenitve. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so trendu proizvodnje energijskih pijač sledile Združene države Amerike; fenomen Red Bulla pa se je rodil dobrih deset let kasneje, ko je Avstrijec Dietrich Mateschitz med potjo po Aziji zaznal poslovno priložnost in pripeljal energijske pijače tudi v Evropo.

KAJ SO ENERGIJSKE PIJAČE?

Energijske pijače so skupina brezalkoholnih pijač, ki najpogosteje vsebujejo dodatke: kofein, taurin, glukonolakton in druge substance, ki naj bi stimulativno vplivale na naš centralni živčni sistem. Vsebujejo tudi velike količine sladkorja ali umetnih sladil, dodani so še vitamini in nekateri rastlinski izvlečki. Produkcija energijskih pijač spada med najhitreje rastoči sektor, prodaja v svetu dosega vrtoglave dobičke. Agresivnemu marketingu so še posebej izpostavljeni mladostniki, ki pa so pogosto premalo seznanjeni z neželenimi, škodljivimi stranskimi učinki.

KATERE SO NAJPOGOSTEJŠE SESTAVINE IN KAKO UČINKUJEJO?

shutterstock_152491868Sestavine v energijskih pijačah so si po večini precej podobne, odstopanja so v količini določene substance. Najpogostejše sestavine so kofein, taurin, sladkor, vitamini skupine B, karnitin, kreatin, inositol, glukoronolakton ter nekateri rastlinski izvlečki (ginseng, gvarana, ginko,…) – odvisno od populacije, na katero proizvajalci ciljajo.

KOFEIN

Za kofein lahko rečemo, da je psihoaktivna snov, ki stimulira centralni živčni sistem, pospešuje presnovo, uriniranje, poviša krvni pritisk in temperaturo ter zmanjša potrebo po spanju in hrani. Kofein blokira snov (adenozin), ki bi drugače signalizirala možganom, da telo potrebuje počitek. Kofein torej prevara možgane, da ti mislijo, da nismo utrujeni.
Pločevinka (250 ml) energijske pijače lahko vsebuje med 50 in 500 mg kofeina. Če zdrava, odrasla oseba zaužije dnevno več kot 300 mg kofeina (več kot 3 skodelice espreso kave), se lahko pojavijo neželeni učinki, kot so: glavobol, nemir, nervoza, vzburjenost, nespečnost, rdečica na obrazu, povečano uriniranje, gastrointestinalne motnje, mišični krči, motnje srčnega ritma, nepovezane misli in govor. Redno pitje več kot 600 mg kofeina lahko povzroči kronično nespečnost, nenehno tesnobo, potrtost, pobitost ter želodčne motnje. Pri otrocih in mladostnikih je razpolovni čas (čas, v katerem se koncentracija snovi zmanjša na polovico) kofeina daljši, zato so še posebej občutljiva skupina. Zgoraj omenjeni škodljivi učinki se pri njih pojavijo že pri manjših odmerkih.

TAURIN

Taurin je aminokislina, ki v organizmu aktivno nastopa v več fizioloških procesih v centralnem živčnem sistemu. Njegova glavna vloga je regulacija natrija v srčni mišici, skeletnih mišicah in v ledvicah. V naravi se pojavlja v školjkah, ribah in perutnini, vendar ga v vsakodnevni prehrani zaužijemo v precej nižjih količinah kot je njegova povprečna vsebnost v energijskih pijačah (npr.: 50 mg/dan je povprečni vnos preko hrane, do 1000 mg/dan ob zaužitju ene pločevinke energijske pijače). Največjega dopustnega dnevnega vnosa taurina zaradi pomanjkanja podatkov sicer ni mogoče določiti, vemo pa, da je problematičen hkraten vnos taurina in alkohola. Taurin se namreč presnavlja podobno kot alkohol (presnavlja ga isti encim) in ker je encim prezaposlen s presnavljanjem tako alkohola kot tudi taurina, lahko pride do prevelike koncentracije in posledično do zastrupitve z alkoholom.

SLADKOR

shutterstock_145323568Britanska agencija za varno hrano (Food Standard Agency) definira, da med živila z visoko vsebnostjo sladkorja spadajo prehranski produkti, ki vsebujejo več kot 10g sladkorja na 100g produkta. Najbolje prodajana energijska pijača vsebuje 11g sladkorja na 100 ml pijače (7 žličk sladkorja v eni pločevinki), kar jo uvršča med izdelke z visoko vrednostjo sladkorja. Sladkorji se hitro presnavljajo, povzročijo takojšen dvig energije, sledi hiter upad, utrujenost pa se še poveča. Visoki vnosi sladkorja so vir praznih kalorij (hranilna sestava), ki dvignejo nivo maščobe v krvi.

GLUKORONOLAKTON

Glukoronolakton je presnovni produkt glukoze v jetrih. V energijskih pijačah ga je v povprečju med 2000 in 2400 mg/l. Manjše količine, ki jih v telo vnesemo preko hrane naj ne bi predstavljale tveganja za zdravje, problematičen pa je lahko njegov razgradni produkt ksilitol, ki stimulira izločanje inzulina, ta pa lahko dolgoročno in v večjih količina škodi zdravju.

KAKŠNA JE RAZLIKA MED ENERGIJSKIMI IN IZOTONIČNIMI PIJAČAMI?

Izotonične pijače vsebujejo veliko količino soli in mineralov, ki jih telo izgubi s potenjem ob večjih naporih. Uporabljajo jih predvsem športniki. Za razliko od teh, energijske pijače ne nadomestijo mineralov in izgubljene tekočine, prej nasprotno. Ker vsebujejo veliko kofeina, ki deluje kot diuretik (pospeši odvajanje vode iz telesa), lahko ob hkratnem pitju energijskih pijač in povečani telesni aktivnosti hitreje pride do dehidracije.

KAKŠNE SO NEVARNOSTI MEŠANJA ENERGIJSKIH PIJAČ Z ALKOHOLOM?

Med mladostniki je pogosto prisotno prepričanje, da si manj pijan, če piješ mešanico energijskih pijač in alkohola, kot če piješ sam alkohol. To zagotovo ne drži. Dejstvo namreč je, da ob mešanju energijskih pijač in alkohola, kofein s svojimi poživljajočimi učinki prikrije pijanost, zato človek spije več alkohola kot ga lahko prenese. Nevarnost predoziranja z alkoholom je v tej kombinaciji mnogo večja. V zvezi s tem je problematičen tudi taurin, ki se presnavlja podobno kot alkohol (presnavlja ga isti encim). Ker je encim prezaposlen s presnavljanjem tako alkohola kot tudi taurina, lahko pride do prevelike koncentracije in posledično do zastrupitve z alkoholom.

KATERI SO VZROKI, ZARADI KATERIH MLADI POSEGAJO PO ENERGIJSKIH PIJAČAH?

Raziskave so pokazale, da mladi najpogosteje posegajo po energijskih pijačah, ko jim primanjkuje spanca, ko želijo biti bolj učinkoviti pri učenju, kadar so dlje časa na poti, ko pijejo alkoholne pijače. Mladi pijejo energijske pijače predvsem zaradi pričakovanih koristi, manj se zavedajo potencialnih tveganj. Nekritično oglaševanje prispeva svoj delež k visokemu številu uporabnikov, s tem ko v storilnostno naravnani družbi ponuja bližnjico do dobrega počutja. Obljublja budnost, učinkovitost, uspešnost, boljše rezultate, »hitreje, višje, dlje« za ceno odtujenosti lastnega telesa in njegovih potreb.


KAJ LAHKO NAREDIMO, KADAR NAM MANJKA ENERGIJE, VITALNOSTI IN NE POSEŽEMO PO »SLADKARIJAH«?

Obstajajo zdravi in preprosti načini, ki pomagajo utrujenemu telesu in duši povrniti vitalnost. Pomembno je, da jemo večkrat na dan uravnoteženo, raznoliko hrano (ustrezno kombinirani obroki in pripravljeni na zdrav način) in da ne izpustimo zajtrka. Predvsem, uživamo dovolj zelenjave, sadja, polnovrednih živil, rib in oreščkov, ki služijo kot hrana za naše možgane. Prav tako pa tudi uživamo meso, stročnice, jajca in drugo lupinasto sadje ter mleko in mlečne izdelke. Uživanje posameznih živil je odvisno od naše starosti, fizične aktivnosti in številnih drugih dejavnikov.
  • Pijmo dovolj tekočine (otroci, mladostniki, odrasli-odvisno od starosti in fizične aktivnosti, v povprečju od 4 do 8 kozarcev(2 dcl)/dan), da preprečimo dehidracijo in posledično utrujenost. Pijmo zdravo in varno vodo iz pipe.
  • Pomembno je, da se dovolj gibamo (otroci in mladostniki vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu, odrasli pa zmerno intenzivno telesno dejavni 30 minut na dan vsaj pet dni v tednu), pospešimo srčni utrip z aktivnostmi, ki so nam blizu in nas sproščajo.
  • Vzemimo si čas za stvari, ki nas veselijo. Poslušajmo glasbo, berimo, plešimo, pojdimo v kino, v gozd, bodimo v stiku s prijatelji, z naravo, s samim seboj.
  • Poskrbimo za dovolj spanca in počitka. Telo potrebuje odmor.
  • Spoznajmo meje svojih zmogljivosti. Če smo preobremenjeni, si upajmo reči »NE«.

Marijana Kašnik, univ. dipl. soc., NIJZ Območna enota Ravne na Koroškem
Branka Božank, univ. dipl. soc. del., NIJZ Območna enota Ravne na Koroškem
Helena Pavlič, dipl. san. inž., NIJZ Območna enota Ravne na Koroškem

 


VIRI
(1) Žigon, Darko (2005). Droge. Center Marketing International, Ljubljana.
(2) Razbijmo mite o drogah (2009). Zavod za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem.
(3) Nicole Pennington, Molly Johnson, Elizabeth Delaney and Mary Beth Blankenship, Energy drinks: A New Health Hazard for Adolescents, The Journal of School Nursing, http://jsn.sagepub.com
(4) Pat Thomas, Behind the label: Red Bull, The Ecologist, http://www.theecologist.org
(5) EFSA adopts opinion on two ingredients commonly used in some energy drinks, http://www.efsa.europa.eu/
(6) Teens abusing energy boosting drinks, doctors fear, http://www.foxnews.com
(7) Lipovitan, http://en.wikipedia.org/wiki/Lipovitan
(8) Zdravje skozi umetnost (2015). Nacionalni inštitut za javno zdravje Ljubljana.

Sladke pijače pri otrocih in mladostnikih

shutterstock_110427065Uživanje pijač z dodanim sladkorjem (v nadaljevanju PDS) se je v zadnjem desetletju podvojilo. Predvsem sladke pijače radi uživajo otroci. Sladke pijače, pa vemo, da zelo negativno vplivajo na naše zdravje. Raziskave kažejo, da sladke pijače oziroma pijače z dodanimi sladili ne potešijo občutka lakote, celo nasprotno, po pitju sladkih pijač pojemo več kot potrebujemo in še poveča se želja po sladki hrani. Po različnih pogovorih, na delavnicah z otroki, so otroci sami izpostavili svoje izkušnje, da se s pitjem sladkih pijač niso odžejali, ampak ravno nasprotno, da so bili še bolj žejni in da se jim je pojavil občutek lakote.
Zato je pomembno, da mlade in njihove starše opozorimo na tveganja in neželene stranske učinke, ki jih lahko ima uživanje pijač z dodanim sladkorjem. Pomembno je osveščanje otrok tako doma kot v vrtčevskem/šolskem okolju o potrebi tekočine našemu telesu in o pitju zdrave in varne vode.

ZGODOVINA SLADKORJA

shutterstock_84911473Pred 10 tisoč leti so sladkorni trs začeli gojiti na Novi Gvineji. Takrat je veljal kot zdravilo za vse bolezni. Leta 1.100 je prišel v Evropo. Veljal je za začimbo kot poper, muškatni orešček, ingver ali kardamom. V prvih kuharskih knjigah je njegova uporaba omejena na izredno majhne količine, saj so si ga lahko privoščili le kralji. Danes je zaradi pretiranega uživanja eden največjih sovražnikov zdravja. Naši predniki so redko prihajali v stik s sladkorjem. Sladkali so se s sadjem, jagodičevjem in medom.

VSEBNOST SLADKORJA V SLADKIH PIJAČAH?

Poznamo različne pijače z dodanim sladkorjem, od dodanih 5g do 80 g /500ml pijače. Na primer že sama voda z okusom (dodan sadež), za katero mnogi menijo da ne vsebuje sladkorja, vsebuje kar 20g sladkorja ali 4 vrečke (takšne, ki so ponujene ob kavi ali čaju). Tudi razne gazirane aromatizirane pijače, ledeni čaji, sladke gazirane pijače, sadni nektarji, tudi instant čaji vsebujejo različne količine dodanega sladkorja. Posebej bi izpostavili sadne sirupe, kjer proizvajalci na veliko zapišejo SADNI SIRUP, sama vsebina pa lahko vsebuje le 5% sadnega deleža.
Ob tem bi poudarili osveščanje kupca, da prebere deklaracijo izdelka in je pozoren na dodane vrednosti sladkorja oz. drugih sladil. Pod največjim vplivom so pri tem mlajši otroci, ki slepo verjamejo agresivnemu marketingu.


UČINKI PDS NA ZDRAVJE

Pitje pijač z dodanim sladkorjem je povezano s tveganjem za debelost, sladkorno bolezen, bolezen srca in ožilja. Pri tem bi posebej izpostavili sestavo-vsebnost fosfatov v sladkih gaziranih pijač, ki rušijo razmerje med kalcijem in fosforjem ter škodijo kostem. To je posledično povezano z zmanjšanjem kostne gostote ter zlomi kosti. Ob tem bi omenili raziskave pri otrocih in mladostnikih v ZDA, ki namesto mleka pijejo vse več PDS in že opažajo upad vnosa kalcija v telo. Pri uživanju sladkih pijač bi še izpostavili povezano tveganje za pojav zobne gnilobe, vpliv na erozijo zobnega emajla pa tudi zaradi vsebnosti kislin.
Tudi k nastanku diabetesa tipa 2 veliko pripomorejo sladke pijače. PDS vsebujejo velike količine enostavnih sladkorjev, ki povzročajo visoko glikokemično obremenitev, saj se hitro absorbirajo in spodbujajo izločanje inzulina. K enostavnim sladkorjem štejemo proste sladkorje, ki jih dodajajo proizvajalci ali potrošniki ali pri kuhanju ter naravno prisotni sladkorji v medu in sadnih sokovih, in naravno prisotni sladkorji v hrani kot so mlečni sladkor in sladkor v sadju,…
Visoki vnosi sladkorja so vir praznih kalorij (hranilna vrednost), ki dvignejo nivo maščobe v krvi. Če že pijemo sladko pijačo, kot predlog podajamo, da si jo privoščimo po obroku, ko smo že zaužili druga hranila in se bo sladkor počasneje obsorbiral.


ZAKAJ OTROCI POGOSTEJE UŽIVAJO/POSEGAJO PO SLADKIH PIJAČAH?

Ko otroci poskusijo sladko pijačo, jim je z »dobrim« okusom všeč in se ustvari želja po sladki pijači (ravno tako je tudi s sladko hrano). Seveda jim to ponudimo mi odrasli, ki smo dolžni ponujati in motivirati k pitju zdrave in varne vode. Po spoznanju sladkega okusa pa je potreben daljši, vztrajen proces, da se otrok privadi na naraven, ne dodatno sladkan okus živila.  



Helena Pavlič, dipl. san. inž., NIJZ OE Ravne na Koroškem

mag. Matej Gregorič, NIJZ Centralna enota Ljubljana
 

Viri:
(1) Sladkor v prehrani otrok (2014). Prof.dr. Nataša Fidler Mis, UKC Ljubljana, Pediatrična klinika. Povzeti tudi tuji avtorji.
(2) Zdravje skozi umetnost (2015). Nacionalni inštitut za javno zdravje Ljubljana.

Razlogi zakaj že pri najmanjših otrocih poskrbeti za zdrave prehranjevalne navade

kako_spodbujati uzivanja_s&z_-_strokovne_vsebinePredšolsko obdobje je čas otrokove pospešene rasti ter telesnega, čustvenega in umskega razvoja. To je tudi čas, ko se pri otroku oblikujejo vedenjske navade in ko otroci spoznavajo (in posnemajo) vpliv iz bližnje okolice. Pri tem imajo ključno vlogo družina, bližnja okolica, vsekakor pa tudi vrtci s svojo dinamiko, značilnostmi in pravili. Preberite si več.
 

Prehrana otrok - čigava odgovornost?

vpliv družine na prehranske navadeLjudje se v današnjem času premalo zavedamo, da način življenja vpliva na naše kratkoročno in dolgoročno zdravje. Eden izmed pomembnejših dejavnikov zdravega življenja je tudi zdrava prehrana. Zdrav način prehranjevanja navadno do izbruha bolezenskega stanja ni prednostna skrb v življenju, ko pa se družina sreča z boleznijo, odvisno od individualno predpisane diete (na primer pri alergijah na hrano), pa si rada poišče nasvet na svetovnem spletu ali v drugi, velikokrat neustrezni in nestrokovni literaturi. Odziv ljudi pri izbruhu bolezni je ob tovrstnih situacijah izredno intenziven in navadno se pričakuje ali vsaj obstaja kanček upanja, da se da bolezen čudežno ozdraviti s spremenjenim načinom prehranjevanja. Načini, ki jih izbiramo v takih trenutkih so pogosto zelo ekstremni, včasih celo za zdravje škodljivi. Družina, ki se je do nedavnega prehranjevala po ustaljenih (pogosto nezdravih) vzorcih v takih situacijah navadno izbere drugo skrajnost. Več o odgovornosti prehranjevanja otrok in mladostnikov.

Mleko v prehrani predšolskega otroka

JogurtPravilno sestavljena prehrana v prvih letih življenja je osnova pravilnega in zdravega otrokovega razvoja. V tem življenjskem obdobju lahko vsako pomanjkanje hranil vpliva na kratke in/ali dolgoročne posledice. Pri otrocih se posledice pomanjkanja esencialnih in energijskih hranil pokažejo hitreje kot pri odraslih. O optimalni prehrani govorimo takrat, ko dnevna prehrana ustreza zahtevam rastočega organizma, in sicer tako z vidika pokrivanja energijskih potreb kot tudi po sestavi in razmerju makro in mikro hranil. Med pomembno skupino živil v prehrani uvrščamo mleko in mlečne izdelke, ki morajo biti v priporočenih vrednostih zagotovljeni v dnevni prehrani otrok, ki nimajo prisotnih zdravstvenih indikacij na snovi v mleku in mlečnih izdelkih. Neustrezno prehranjevanje vodi do pomanjkanja posameznih hranil, kar pa je lahko posledica neprimerne izbire živil oziroma nepravilne sestave obrokov. Mleko in mlečni izdelki so najboljši naravni vir kalcija. Kalcij, pridobljen iz mleka in mlečnih izdelkov, naše telo namreč absorbira veliko bolje kot iz drugih s kalcijem bogatih živil. Uživanje kalcija v otroštvu in mladostniški dobi neposredno vpliva na največjo doseženo trdnost kosti. Zaščitni prehranski dejavniki v mleku so tudi beljakovine, fosfor, cink, jod in vitamini skupine B.
Mleko zaradi visoke hranilne in biološke vrednosti uvrščamo med pomembna živila v uravnoteženi prehrani. Predstavlja bogat vir beljakovin, ki vsebujejo življenjsko pomembne esencialne aminokisline. Mleko in mlečni izdelki zagotavljajo tudi bogat vir kalcija. Kalcij, pridobljen iz mleka in mlečnih izdelkov, se bolje absorbira v telesu, predvsem zaradi prisotnosti vitamina D. Absorpcija kalcija je zato pri uživanju mleka veliko bolj učinkovita kot pri uživanju drugih s kalcijem bogatih živil. Uživanje kalcija v obdobju otroštva pomembno vpliva na trdoto kosti v kasnejših življenjskih obdobjih. Mleko vsebuje tudi konjugirano linolensko kislino, masleno kislino in v maščobi topne vitamine A in D, E in K ter betakaroten. Predstavlja tudi pomemben vir fosforja, natrija, kalija, klora, magnezija, železa in cinka. Različne študije navajajo, da zadostno uživanje mleka in mlečnih izdelkov v obdobju otroštva zmanjšajo tveganje za nastanek osteoporoze (Heaney in sod., 2000; Heaney, 2000), visokega krvnega tlaka (McCarron in sod., 2004) in debelosti ter deleža maščob v telesu (Barba in sod., 2005; Skinner in sod., 2003; Huang in McCrory 2005) v kasnejšem obdobju. V prehrani predšolskih otrok je zadostno uživanje mleka in mlečnih izdelkov zmanjšalo tveganje za nastanek simptomov astme (Wijga in sod., 2003). V literaturi je nekaj eksperimentalnih podatkov o inhibitorni vlogi mleka in mlečnih izdelkov na razvoj raka debelega črevesa in danke, medtem, ko so epidemiološki rezultati divergentni (Van der Pols, 2007). Mleko in mlečni izdelki so bogat vir maščob, med katerimi je potrebno izpostaviti predvsem nasičene maščobne kisline. Znano je, da je prekomerno uživanje nasičenih maščob dejavnik tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja, pri tveganju za nastanek raka, pa so pomembne predvsem kot vir prekomerne energije (Carroll in sod., 1986).

 

Prehranski zaščitni dejavniki v mleku

Z zdravo in uravnoteženo prehrano v obdobju otroštva lahko pomembno zmanjšamo tveganje za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni v kasnejšem življenjskem obdobju. Številne študije v zadnjih desetletjih navajajo, da zadosten vnos kalcija in ostalih snovi v mleku zmanjšujejo tveganje za osteoporozo z naraščanjem kostne gostote v obdobju odraščanja in zmanjšanja osteoporotičnih zlomov v kasnejšem življenjskem obdobju (Welten in sod., 1995). Optimiranje maksimalne kostne mase v obdobju otroštva in mladostništva ter zmanjšanje stopnje razgrajevanja kosti v starosti do najmanjše mere sta pomembna cilja preprečevanja osteoporoze. Glede na ameriške študije mleko in mlečni izdelki predstavljajo pomemben vir kalcija v prehrani otrok. Ocenjujejo, da ameriški otroci zaužijejo kar 83 % kalcija z mlekom in mlečnimi izdelki (Huth in sod., 2006). Številne študije na živalih, opazovalne študije in klinične študije so pokazale zaščitni učinek uživanje mleka in mlečnih izdelkov v preventivi pred povišanim krvnim tlakom. Specifični peptidi v povezavi s kazeinom in sirotkinimi proteini signifikantno znižajo krvni tlak (McCarron in sod., 1984). Klinične študije so pokazale zaščitni učinek kalcija zaužitega z mlekom oziroma mlečnimi izdelki v zmanjšanju telesne mase in telesne maščobe. Konjugirana linolna kislina, ki se nahaja v mleku in siru, se je v poskusu na živalih, v prehrani z manj kot 1 % energijske vrednosti, pokazala kot preprečevalni dejavnik raka na dojki (Ip in sod., 1994).


Mleko in mlečni izdelki ter vpliv na regulacijo telesne teže v obdobju otroštva

Pojavnost debelosti tako v svetu kot pri nas narašča, zaskrbljujoč pa je podatek, da narašča tudi med otroki in mladostniki. V državah razvitega sveta ugotavljajo v zadnjem desetletju izrazit porast prekomerne prehranjenosti in debelosti med otroki in mladostniki. Mednarodna skupina za debelost (The International Obesity Task Force) ocenjuje, da ima približno 20 % šolskih otrok preveč telesne maščobe. Ena četrtina otrok s preveliko telesno težo je debelih. Debelost v obdobju otroštva je pomemben dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni in sladkorne bolezni v kasnejši dobi. Debelost v obdobju odraščanja je dejavnik tveganja za debelost v kasnejši dobi in s tem večjo umrljivost in obolevnost. Zaradi naraščajočega trenda debelosti med populacijo otrok, smernice Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) priporočajo uživanje posnetega mleka in manj mastnih mlečnih izdelkov od tretjega leta starosti dalje (WHO, 2000). Rezultati raziskave Avbelj in sod. (2005), ugotovljene na sistematskih pregledih petletnih otrok ter petnajstletnih srednješolcev in srednješolk, je pokazala, da je prevalenca prekomerne prehranjenosti med petletnimi otroki 18,4 % pri dečkih in 20,9 % pri deklicah. Prevalenca debelosti je pri dečkih 9,0 % in pri deklicah 7,9 %. Med mladostniki in mladostnicami je 17,1 % fantov in 15,4 % deklet prekomerno prehranjenih ter 6,2 % fantov in 3,8 % deklet debelih. Kohortna raziskava Moore in sod. (2006) navaja, da nezadostno uživanje mleka v obdobju otroštva poveča tveganje za debelost v kasnejšem obdobju. Mleko vsebuje poleg kalcija še druge pomembne bioaktivne snovi, ki so vključeni v procese regulacije telesne teže in metabolizma glukoze. Dieta z visoko vsebnostjo kalcija zmanjša lipogenezo in pospeši reakcije lipolize, kar se odraža na zmanjševanju telesne teže in zmanjševanju deleža maščob v telesu. Raziskave navajajo, da je učinek signifikantno učinkovitejši, če je kalcij zaužit z manj mastnim mlekom. Layman (2002) ugotavlja, da izokalorična zamenjava za beljakovino, ki vsebuje levcin za ogljikove hidrate pospešuje izgube maščob in ohranja mišično maso. Mleko je energijsko živilo, saj njegovo uživanje vpliva na energijsko vrednost obrokov. V raziskavi McCarron in sod. (1984) je bilo ugotovljeno signifikantno povečanje deleža maščob v telesu v obdobju otroštva pri deklicah v predšolskem obdobju, ki so zaužile manj kot 1,2 enote mleka in dečkih v predšolskem obdobju, ki so zaužili manj kot 1,7 enote mleka in mlečnih izdelkov. Longitudinalna raziskava predšolskih otrok navaja, da uživanje več kot 2 enot mleka signifikantno zniža delež maščob v telesu (Skinner in sod., 2005). Številne študije ovržejo omenjeno hipotezo (Bruening in sod., 1999; Fisher in sod., 2004). Optimalno uživanje mleka pri otrocih starih od 5 do 10 let, signifikantno zmanjša vrednosti indeksa telesne mase (Barba in sod., 2005). Huang in sod. (2005) menijo, da bi bilo potrebno narediti še dodatne raziskave o možnih zaščitnih učinkih mleka in mlečnih izdelkih v preventivi pred debelostjo.


Mleko in mlečni izdelki in vpliv na preventivo rakavih obolenj

Raziskave navajajo zaščitno vlogo mleka v preventivi pred rakom debelega črevesa in danke (Parodi, 1997; Hlastan Ribič in sod., 2005). In vitro študije in eksperimentalne raziskave na živalih so delno potrdile, da vnos kalcija, ki se nahaja v mleku, lahko zmanjša proliferacijo celic debelega črevesa in prepreči nastanek neoplazem debelega črevesa. Kalcij se veže z žolčnimi kislinami in prostimi maščobnimi kislinami in tako zmanjša njihovo toksično delovanje na steno debelega črevesa (Gerland in sod., 1999; Hague in sod., 1995; Pence 1993; Pence in sod., 1996). Mlečni sladkor (laktoza) je hrana, ki je potrebna za rast mlečnokislinskih bakterij v spodnjem delu prebavne poti, ki imajo protimutagene in protikancerogene lastnosti (Parodi, 1996, 1997, 1998). Nekatere raziskave na živalih navajajo, da vnos beljakovin sirotke (laktoalbuminov), ne pa kazeina, ki se tudi nahaja v mleku, lahko zmanjša tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke (Sternhagen in Allen, 2001; Hakkak in sod., 2001).  Mleko vsebuje tudi nekatere potencialne protikancerogene sestavine, kot so konjugirana linolna kislina, sfingomielin, butirat in nekatere maščobe (Krichevsky, 2000). In vitro študije so pokazale, da fosfolipidi in sfingomielini v mleku in njihovi biološko aktivni metaboliti ceramidi in sfingozini delujejo protiproliferativno (Parodi, 1997; Berra, 2002). Butirat ima posebno funkcijo v spodbujanju fenotipske celične diferenciacije in zaviranju proliferacije. Analoge butirata raziskujejo kot možne antineoplastične agense (Reddy 1999). American Institute for Cancer research v publikaciji Food, Nutrition, Physical Activity and the Prevention of Cancer (2007) za mleko navaja ugotovitve, ki so prikazane v Tabeli 1.

Tabela 1: Možni prehranski dejavniki v mleku pri nastanku različnih vrst raka (Vir: Food, Nutrition, Physical Activity and the Prevention of Cancer, 2007) 
A1.      Potrjeni/prepričljivi dokazi o zaščitnih učinkih
A2.      Verjetni zaščitni učinki
A3.      Verjetni škodljivi učinki
  1. Nezadostni dokazi o možnih zaščitnih učinkih
  2. Nezadostni dokazi o možnih škodljivih učinkih
Prehranski dejavnikiRak danke in debelega črevesaRak mehurjaRak prostate
MlekoA1/A2BC
KalcijBCA3
SirC

Otroci z laktozno intoleranco

Normalne črevesne celice proizvajajo dovolj encima laktaze za razgradnjo in absorpcijo disaharidne laktoze v mleku in mlečnih izdelkih. Aktivnost encima laktaze je najvišja ob rojstvu in se v obdobju otroštva in mladostništva drastično zmanjša, tudi od 5 do 10 % aktivnosti ob rojstvu. Normalno je aktivnost laktaze v otroštvu visoka, pri mnogih odraslih pa močno upade. Le okoli 30 % populacije ohrani dovolj laktaze za učinkovito razgradnjo in absorpcijo laktaze v odraslem obdobju (Rolfes in sod., 2005). Pri alergiji na mleko je sestava prehrane razmeroma težavna, saj jedi, ki so sestavljene iz različnih kombinacij sestavin velikokrat vsebujejo tudi mleko ali druge mlečne izdelke (jogurt, mleko v prahu, itd.). Med beljakovinami kravjega, kozjega, ovčjega mleka obstaja sorodnost, zato je potrebno pri načrtovanju prehrane za posameznika z laktozno intoleranco potrebno upoštevati tudi izključevanje kozjega oz. ovčjega mleka oziroma izdelkov iz njih.
Tabela 2: Vsebnost laktoze v živilih (Rolfes in sod., 2005)
ŽiviloVsebnost laktoze (g)
Polnozrnati kruh – 1 košček0.5
Sir – 30 g
Cheddar0.5
Parmezan0.8
Skuta (manj mastna) – 250 g7.5
Čokoladni bomboni – 30 g2.3
Sladoled (250 ml)9
Mleko (250 ml)12
Jogurt (manj mastni) – 250 ml15
Obvladovanje laktozne intolerance zahteva posebne prehranske zahteve, kjer pa ni vedno omejeno uživanje mlečnih izdelkov. Popolna izključitev mlečnih izdelkov iz prehrane vodi do pomanjkanja kalcija, riboflavina in vitamina D. Običajno lahko osebe z laktozno intoleranco brez težav dnevno zaužijejo do 6 g laktoze, kar predstavlja pol skodelice mleka oziroma ustreznega ekvivalenta mlečnih izdelkov. V mnogih primerih pa lahko osebe z laktozno intoleranco uživajo fermentirane mlečne izdelke, kot so jogurt in acidofilno mleko, kjer bakterija Lactobacillus acidophilus razgradi laktozo v glukozo in galaktozo, kar prepreči težave. Fermentirani mlečni izdelki zaradi vsebnosti mlečnokislinskih bakterij običajno ne povzročajo večjih težav (Rolfes in sod., 2005). Priporočila za uživanje mleka in mlečnih izdelkov v obdobju predšolskega otroka in rezultati raziskave Prehranski vnos slovenskih predšolskih otrok

V uravnoteženi prehrani je potrebno zagotoviti zadostne količine mleka oziroma ekvivalenta mlečnih izdelkov za vse starostne skupine ljudi, tudi zaradi vpliva kalcija na gostoto kostne mase ter posledično preprečevanje nastanka osteoporoze in osteomalacije. Potrebe po zadostnih količinah mleka oziroma mlečnih izdelkov so zaradi intenzivne rasti in razvoja še posebej pomembne pri otrocih v predšolskem obdobju. Tabela 3 navaja priporočila za uživanje mleka in ekvivalenta mlečnih izdelkov v prehrani predšolskega otroka.

Tabela 3: Količine priporočenih živil glede na starost otrok (prirejeno po Kersting in  sod., 2003)
    
Starost (leta)12-34-7
Mleko, mlečni izdelki* (ml/dan)300330350

Opomba: *100 ml mleka vsebuje podobno količino kalcija kot 15 g trdega sira ali 30 g mehkega sira

Raziskava o vnosu makro in mikro hranil v prehrani slovenskih predšolskih je ugotovila optimalen vnos kalcija (573,2±170,5 mg) in nizek vnos vitamina D (1,0±0,6 µg),  (Hlastan Ribič in sod., 2006). V raziskavo je bilo vključeno 127 otrok, povprečne starosti 4,4±1,0 leta. Raziskava je temeljila na metodi tridnevnega tehtanja ponujene hrane in ostankov v vrtcih ter v domači oskrbi (3-day weighed record method). Podatke o zaužiti hrani smo obdelali z računalniškim programom Prodi 5 Expert. Rezultate te raziskave, ki je bila opravljena na območju Ljubljane, so pokazali podobne rezultate (Poličnik, 2006). Vnos kalcija pri ljubljanskih predšolskih otrocih je znašal 580,1 ± 170,6 mg in vitamina D le 1,1 ± 0,7 µg. Ljubljanski predšolski otroci v celodnevni prehrani povprečno zaužijejo 389,8±232,8 g mleka oziroma ustreznega ekvivalenta mlečnih izdelkov, kar ustreza smernicam zdrave prehrane za otroke, ki določajo vnos 350 g mleka na dan za omenjeno starostno obdobje.
Tabela 4: Uživanje mleka in mlečnih izdelkih pri predšolskih otrocih na področju Ljubljane (Vir: Poličnik, 2006).
Skupine živilVNOS (v g/dan/otrok)PREHRANSKA PRIPOROČILA za starostno obdobje od 4-7 let (v g/dan/otrok)
Mleko in mlečni izdelki389,81±232,84350 g


Sklep

Mleko in mlečni izdelki v dnevni uravnoteženi prehrani predšolskega otroka predstavljajo osnovno živilo, ki vsebujejo pomembne hranilne in zaščitne snovi. Mleko predstavlja pomemben vir vitaminov in mineralov, med katerimi je potrebno še posebej izpostaviti kalcij in vitamin D. Zaradi trenda debelosti, prevelikih količin zaužitih maščob, predvsem nasičenih maščobnih kislin, priporočamo od četrtega leta starosti postopno uvajanje delno posnetega mleka in mlečnih izdelkov. Priporočila zdrave prehrane navajajo, da naj bi predšolski otroci zaužili od 330 do 350 g mleka oziroma ustreznega ekvivalenta mlečnih izdelkov na dan. Dostopni podatki o prehranjevalnih navadah so pokazali, da omenjena populacija slovenskih otrok zaužijejo zadostne količine mleka in mlečnih izdelkov. Z vidika varovanja javnega zdravja menimo, da je vzpodbujanje uživanja mleka in mlečnih izdelkov vsekakor pomembno, seveda pa bi bilo potrebno promocijske aktivnosti usmerjati predvsem v skupine živil, ki jih otroci zaužijejo premalo glede na prehranska priporočila.


Prispevek je bil objavljen v strokovni reviji DIETETIKUS, 2008, letn. 10, št. 1, str. 10-13.


Avtorji: 
Izr. prof. dr. Cirila Hlastan Ribič, univ. dipl. inž., Asist. Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet., Jožica Maučec Zakotnik, dr. med.


Literatura:

  1. Avbelj, M, Saje Hribar, N, Seher Zupančič M, Brcar P, Kotnik P in sod. Prevalenca čezmerne prehranjenosti in debelosti med pet let starimi otroki in 15 oziroma 16 let starimi mladostnicami in mladostniki Sloveniji. Zdrav Vestn. 2005; 74: 753-9.
  2. Barba G, Troiano E, Russ, P, Venezia A, Siani A. Inverse association between body mass and frequency of milk consumption in children. Br J Nutr. 2005; 93: 15-19.
  3. Bruening, KS, Gilbride, JA, Passannante, MR, McClowry, S. Dietary intake and health outcomes among young children attending 2 urban day-care centers. J Am Diet Assoc 1999; 99: 1529-1535.
  4. Diet, nutrition and prevention of chronic disease, WHO Technical report Series. No 916, 2004 in Feeding and nutrition of infants and young children, WHO, 2000.
  5. Fisher JO, Mitchell DC, Smiciklas-Wright H, Mannino ML, Birch LL. Meeting calcium recommendations during middle childhood reflects mother-daughter beverage choices and predicts bone mineral status Am J Clin Nutr 2004; 79: 698-706.
  6. Food, Nutrition, Physical Activity and the Prevention of Cancer: Global perspective. World Cancer Reserch Found, American Institute for Cancer Research. Washington. 2007.
  7. Gerland CF, Garland FC, Gorham ED. Calcium and vitamin D. Their potential roles in colon and breast cancer prevention: Ann N Y Acad Sci 1999; 889: 107-19.
  8. Hague A, Elder DJE, Hicks DJ, Preskeva C. Apoptosis in colorectal tumour cells: induction by the short chain fatty acids butyrate, propionate and acetate and by bile salt deoxycholate. Int J Cancer 1995; 60: 400-6.
  9. Hakkak R, Korourian S, Ronis MJ, Johnston JM, Badger TM. Dietary whey protein protects against azoxymethane-induced colon tumors in male rats. Cancer Epidem Biomar Prev 2001; 10: 555-8.
  10. Heaney RP, Abrams S, Dawson-Hughes B, Looker A, Marcus R, Matkovic V, and  Weaver C. Peak bone mass. Osteoporosis Int. 2000; 11: 985–1009.
  11. Heaney RP. The importance of calcium intake for lifelong skeletal health. Calcif. Tissue Int. 2002; 70: 70–73.
  12. Hlastan Ribič C, Cerar A, Pokorn D, Perše M, and Zebič A. Effects of kefir containing various levels of fat on chemically induced colorectal epithelial tumors in Wistar rats. Nutrition Research 2005; 25: 55-63.
  13. Hlastan Ribič C, Pokorn D, Poličnik R, Kulnik D. Prehranski vnos slovenskih predšolskih otrok. Slov. pediatr. 2006: 13: Suppl 1: 25-31.
  14. Huang TK, McCrory MA. Dairy intake, obesity, and metabolic health in children and adolescents: knowledge and gaps Nutr Rev. 2005; 63: 71-80.
  15. Huth PJ, DiRienzo DB and Miller GD. Major Scientific Advances with Dairy Foods in Nutrition and Health. J. Dairy Sci. 2006; 89: 1207-1221.
  16. Kersting M, Alexy U, in Rothmund M. Fakten zur Kinderernährung. 1. ed., Marseille H. 2003, Muenchen.
  17. Layman, DK. The role of leucine in weight loss diets and glucose homeostasis J Nutr. 2002; 133: 261-7S.
  18. Ip C, Singh M, Thompson HJ, Scimeca JA. Conjugated linoleic acid suppresses mammary carcinogenesis and proliferative activity of the mammary gland in the rat. Cancer Res. 1994; 1: 54(5): 1212-5
  19. McCarron DA, Morris CD, Henry HJ, Stanton JL. Blood pressure and nutrient intake in the United States Science 1984; 224: 1392-1398.
  20. McCarron, DA, and Heaney RP. Estimated healthcare savings associated with adequate dairy food intake. Am. J. Hypertens. 2004; 17: 88–97.
  21. Moore LL, Bradlee ML, Gao D, Singer MR. Low dairy intake in early childhood predicts excess body fat gain. Obesity (Silver Spring). 2006; 14(6): 1010-8.
  22. Parodi PW. Cow´s milk fat components as potential anticarcinogenic agents. J Nutr 1997; 127: 1055-60.
  23. Parodi PW. A role for milk proteins in cancer prevention. Aust J Dairy Technol 1998; 53: 37-47.
  24. Parodi PW. Conjugated linoleic acid and other carcinogenic agents of bovine milk fat. J. Dairy Sci 1999; 82: 1339-49.
  25. Pence BC, Dunn DM, Zhao C, Patel V, Hunter S, Landers M. Protective effects of calcium from nonfat dried milk against colon carcinogenesis in rats. Nutr caner 1996; 25: 35-45.
  26. Pence BC. Role of calcium in colon cancer prevention: experimental and clinical studies. Mutat Res 1993; 290: 87-95.
  27. Poličnik R. Prehranski vnos predšolskih otrok v starosti od 2 do 6 let v Ljubljani in okolici. Specialistično delo. Maribor. Fakulteta za zdravstvene vede, 2007.
  28. Skinner JD, Bounds W, Carruth BR, Ziegler P. Longitudinal calcium intake is negatively related to children’s body fat indexes J Am Diet Assoc. 2003; 103: 1626-1631.
  29. Sternhagen LG, Allen JC. Growth rates of a human colon adenocarcinoma cell line are regulated by the milk protein alpha-lactalbumin. Adv Ecp Biol 2001; 501: 115-20.
  30. Van der Pols JC, Bain C, Gunnell D, Smith GD, Frobisher C, Martin RM. Childhood dairy intake and adult cancer risk: 65-y follow-up of the Boyd Orr cohort. Am J Clin Nutr. 2007; 86(6): 1722-9.
  31. Rolfes SR. Pinna K, Whitney EN. Understanding Normal and Clinical Nutrition. Belmont, Wadsworth Thompson Learning, 2005.
  32. Wijga AH, Smit HA, Kerkhof M, de Jongste JC, Gerritsen J, Neijens HJ, Boshuizen HC, Brunekreef B; PIAMA. Association of consumption of products containing milk fat with reduced asthma risk in pre-school children: the PIAMA birth cohort study. Thorax. 2003; 58 (7): 567-72.

Sol v prehrani otroka

Sol je kemijsko spojina natrija in klora (NaCl). Natrij ima v telesu pomembno vlogo. Uravnava količino vode in s tem osmotski tlak v celicah, vpliva na normalno delovanje mišic in živcev ter ima pomembno vlogo pri ravnotežju kislin in baz v telesu in v prebavnih sokovih. Ljudje ga v telo vnesemo s kuhinjsko soljo, iz telesa pa se izloča z urinom in blatom ter s kožo pri potenju. Z namenom zagotovitve ustrezne bilance natrija v telesu je potrebno v telo vnesti do 550 mg natrija na dan (www.nesoli.si).

Kako zaznavamo slan okus?

Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si

Vir: http://www.educa.fmf.uni-lj.si


Ljudje zaznavamo slan okus zaradi prisotnosti natrijevih ionov v hrani in pijači. Zaznavamo ga na točno določen mestu na jeziku. Slane sestavine v živilih ne spodbudijo samo občutka slanega okusa in njegove intenzivnosti, ampak tudi hedonistično zaznavanje, ki se giblje od visoko okusnega – prijetnega, pa vse do neokusnega – neprijetnega (Kilcast, 2007). Opravljenih je bilo kar nekaj raziskav, ki bi pojasnile odziv organizma na zmanjšan vnos soli s hrano. Izsledki raziskav, pri katerih so preiskovanci v obdobju od 8 do 12 tednov uživali manj slana živila, so pokazali, da se želja po bolj slanem okusu v tem obdobju zmanjša. Hkrati pa so bila živila z višjo vsebnostjo soli po tem obdobju za preiskovance celo neprijetna (Bertino in sod., 1982; Beauchamp in sod., 1983; Blais in sod., 1986). Zaznavanje slanosti hrane se tako razlikuje od osebe do osebe. V kolikor je oseba navajena uživati zelo slano hrano, ji manj slana hrana ne prija in obratno.

Priporočila za vnos soli

Potrebe po količini zaužite soli so odvisne od bolezenskih stanj, podnebnih razmer in stopnje fizičnega napora (Hierholzer in sod., 1991; National Research Council, 1989). Po priporočilih Agencije za varnost hrane iz Velike Britanije (Food Standards Agency) za dojenčke do starosti 6 mesecev znaša največji dnevni vnos soli manj kot 1 g, v starosti od 7 do 12 mesecev pa največ 1 g. Za otroke od 1. do 3. leta starosti se dnevno priporoča vnos največ 2 g soli/osebo, od 4. do 6. leta starosti največ 3 g soli/osebo, od 7. do 10. leta starosti pa največ 5 g soli/osebo (FSA, 2003). Še sprejemljiva najvišja dnevna količina vnosa (ne priporočilo) soli pri odraslem je 5 g.


Prekomeren vnos soli in vplivi na zdravje 

Prekomeren vnos soli vpliva na nastanek bolezni srca in ožilja predvsem na povišan krvni tlak, srčno kap, debelost, osteoporozo, sladkorno bolezen, želodčnega raka, dodatno pa lahko zakomplicirajo že nekatere bolezni, kot so bolezni ledvic in druge … (www.nesoli.si).


Viri soli v prehrani

V razvitih državah ljudje kar 75 % soli zaužijemo iz predelane hrane oziroma živil, ki jim je bila med predelavo ali pripravo dodana sol. Okrog 10 do 12 % celotne dnevno zaužite količine soli prispevajo živila, v katerih je sol naravno prisotna, okrog 10 do 15 % pa z dosoljevanjem pri kuhi in mizi (James et al., 1987; Mattes in Donnelly, 1991; WHO, 2006).

Stanje vnosa soli med prebivalci Sloveniji

V Sloveniji je bilo v zadnjih letih opravljenih kar nekaj raziskav, ki kažejo na povečano porabo in vnos soli pri vseh skupinah prebivalcev. V letu 2007 je bila izvedena nacionalna raziskava o vsebnosti izločenega natrija v urinu s pomočjo zbiranja 24-urnega urina pri 143 preiskovancih (Hlastan Ribič in sod., 2010a), ki je pokazala, da odrasli Slovenci v povprečju zaužijemo 12,4 g soli na dan (moški 14,3 in ženske 11,0 g soli dnevno) (Hlastan Ribič in sod., 2010a). Podatek kaže, da odrasli Slovenci torej zaužijemo kar okrog 150 % soli dnevno preveč. Prekomeren vnos soli ugotavljamo tudi pri predšolskih otrocih, saj na bi ti zaužili kar 5 g/dan od priporočenih 3 g/dan (Hlastan Ribič in sod., 2006). V raziskavi o prehranskem vnosu joda in soli pri mladostnikih v Sloveniji je ocenjeno, da ti zaužijejo dnevno povprečno 10,4 g soli; 11,5 g dnevno fantje in 9,4 g dnevno dekleta (Fidler Mis, 2009). Tako kot odrasli v večini razvitih držav tudi otroci in mladostniki zaužijejo največ soli v restavracijah ter lokalih s hitro hrano in predelanimi živili (Schreuder in sod., 2006).


Več informacij in zanimivosti o soli najdete na spletni strani
www.nesoli.si , ki predstavlja uradno spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje na področju zmanjševanja problematike prekomerne porabe soli v Sloveniji.


Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet.

 

Viri in literatura:
  1. Spletna stran www.nesoli.si (17. 12. 2013)
  2. Kilcast, D., Angus, F. 2007. Reducing salt in foods, Practical strategies. 1st ed. Woodhead publishing limited, Cambridge, England. 383 str.
  3. Bertino, M., Beauchamp, G. K., Engelman, K. 1982. Longterm reduction in dietary sodium alters the taste of salt. Am J Clin Nutr; 36(6): 1134–1144.
  4. Beuchamp, G. K., Bertino M., Engelman, K. 1983. Modification of salt taste, Ann Intern Med; 98: 763–769.
  5. Blais, C. A., Pangborn, R. M., Borhani, N. O., Ferrel, M. F., Prineas, R. J., Laing, B. 1986. Effect of dietary sodium restriction on taste responses to sodium chloride: a longitudal study. Am J Clin Nutr; 44(2): 232–243.
  6. Hierholzer, K., Fromm, M., Ebei, H. 1991. Elektrolyt und Wasswehaushalt. Pathophysiologie des Menschen. Hierholzer, K., Schmidt, R. F. (eds.), edition medizin, Vch Verlagsgesellschaft, Weinheim; 10.1–10.16.
  7. National Research Council. 1989. Recommended Dietary Allowances. 10th edition. National Academy of Sciences. Washington D.C., USA.
  8. FSA. 2003. Salt intake targets set for children. Safer food, better business. London, Food Standards Agency. http://www.food.gov.uk/news/pressreleases/2003/may/saltintakepress (september 2008).
  9. James, W. P., Ralph, A., Sanchez-Castillo, C. P. 1987. The dominance of salt in manufactured food in the sodium intake of affluent societies. Lancet; 1: 426–429.
  10. Mattes, R. D., Donnelly, D. 1991. Relative contributions of dietary sodium sources. J Am Coll Nutr; 10: 383–393.
  11. WHO. 2006. Reducing salt intake in populations: Report of a WHO Forum and technical meeting, Paris, France, 5-7 October 2006.
  12. Hlastan Ribič, C., Zakotnik Maučec, J., Vertnik, L., Vegnuti, M., Cappuccio, F. P. 2010a. Salt intake of the Slovene population assessed by 24 h urinary sodium excretion. Public Health Nutr; 3: 1–7.
  13. Fidler Mis, N., Kobe, H., Štimec, M., Kržišnik, C. 2009. Dietary habits of Slovenian adolescents. (The 1st South-Estern European Pediatric Gastroenterology (SEEPEG) Meeting: Ljubljana, september 2009). Medicinski razgledi, letnik 48, supl. 3, str. 126.
  14. Schreuder, M. F., Bökenkamp, A., van Wijk, J. A. Salt intake in children: increasing concerns?. 2007. Feb;49(2):e10; author reply e11. Epub 2006.

Prehrana in zobno zdravje

Umivanje zobČlovekova prehrana in njegove prehranjevalne navade pomembno vplivajo na zdravje zob in ustne votline ter nenazadnje na kakovost življenja. Na preprečevanje bolezni zob in ustne votline lahko bistveno vplivamo tudi z javnozdravstvenimi ukrepi, ki vključujejo učenje, izobraževanje za zdravje ljudi ter promocijske aktivnosti v najrazličnejših okoljih. Med najpogostejše ustne bolezni, ki so neposredno povezane s prehrano štejemo karies. V razvitih državah, med katere sodi tudi Slovenija, naj bi prizadel od 60 do 90 % šoloobveznih otrok in veliko večino odraslih. Ta bolezen je tudi ena izmed najbolj razširjenih kroničnih bolezni med otroci (1). Po podatkih raziskav iz Velike Britanije se je zobno zdravje otrok in mladostnikov bistveno izboljšalo z uporabo zobnih past s flouridi v 70-ih letih prejšnjega stoletja, čeprav še vedno ostaja javnozdravstveni problem med socialno in ekonomsko ogroženimi skupinami prebivalcev, kar je verjetno povezano z nižjo stopnjo preventive, pogostejšim uživanjem sladke hrane in nižjo stopnjo ustne higiene (2).

Karies je neklasična infekcijska bolezen, ki izvira iz vzajemnega delovanja ustnih mikroorganizmov in ogljikovih hidratov iz hrane na zobni površini. Številne raziskave in spoznanja sodobne stroke navajajo, da lahko karies načeloma preprečujemo z ustreznimi higienskimi in prehranjevalnimi navadami. Na nastanek kariesa dokazano vpliva pogosto uživanje ogljikovih hidratov, ki jih mikroorganizmi v ustni votlini lažje presnavljajo (saharoza) (3), dovzetnost zobnega tkiva, prisotnost ustnih bakterij v zobnem plaku in čas (1). Kislina, ki nastaja po zaužitju hrane, je posledica medsebojnega delovanja sladkorja v hrani in mikroorganizmov v plaku. Hrana, ki je tesno povezana z nastankom kariesa so sladka živila (slaščičarski izdelki, piškoti, torte, sladke gazirane pijače in navaden sladkor dodan napitkom, kot je na primer čaj, kava …). Bolj pomemben dejavnik za nastanek kariesa od količina zaužitega sladkorja je pogostnost uživanja sladkorja in sladkih živil (3).


Hrana – povzročiteljica kariesa?

V prehrani ogljikove hidrate delimo na enostavne in sestavljene. Enostavni ogljikovi hidrati so sladkorji (glukoza, fruktoza, saharoza, maltoza, laktoza), zato jih v dnevni prehrani glede na prehranska priporočila naj ne bi predstavljali več kot 10 % celotnega dnevnega energijskega vnosa. Med fermentirajoči ogljikovi hidrati sodijo tudi polisaharidi (škrob). Nefermentirajoči sladkorji so nekariogeni, med njih pa prištevamo predvsem prehransko vlaknino, sladkorne alkohole (sorbitol, manitol, ksilitol) in umetna sladila. Za otroka v starosti 5 let, s povprečnim ocenjenim energijskim vnosom 1550 kcal, to predstavlja 38,7 g oziroma v povprečju 7 čajnih žličk sladkorja. Prehranska priporočila večinoma opredeljujejo omejitev glede vnosa sladkorja in sladkih živil z vidika vzdrževanja zdrave telesne teže, manj pa v smislu varovanja zob. V Sloveniji zaenkrat vidika zobnega zdravja v povezavi s prehrano opredeljujejo le Smernice zdravega prehranjevanja za dojenčke (MZ, 2011) (3). Ključni viri enostavnih sladkorjev so pekovski in slaščičarski izdelki ter industrijski deserti, gazirane ali negazirane sladke pijače… Slednje sodijo med odsvetovana živila, in bi jih morali skladno s Smernicami zdravega prehranjevanja v vzgojno-izobraževanih ustanovah (MZ, 2005) uživati v manjših količinah in časovno manj pogosto. Tako v prehranskem smislu, kot v smislu preprečevanja kariesa se je potrebno zavedati tudi skritih virov sladkorja (žita za zajtrk, nekateri mlečni izdelki z dodanim sladkorjem …).

Commitee on Medical Aspects of Food Policy, UK Department of Health (COMA) je razdelil sladkorje glede na položaj molekul sladkorjev v zgradbi hranil in pijač na intrinzične in ekstrinzične sladkorje. Intrinzični sladkorji so znotraj celične zgradbe določenih nepredelanih hranil, predvsem sadja in zelenjave. Ekstrinzični sladkorji so zunaj celic, delijo pa jih še na mlečne ekstrinzične sladkorje v mleku in mlečnih izdelkih ter nemlečne ekstrinzične sladkorje v namiznem sladkorju, slaščicah, medu, sadnih sokovih in drugih pijačah (t. i. sladkih pijačah) ter drugih sorodnih jedeh in napitkih. Strokovnjaki menijo, da mlečni sladkorji nimajo pomembne vzročne povezave s kariesom, pa tudi povezava intrinzičnih sladkorjev s kariesom je majhna. Pogostnost uživanja nemlečnih ekstrinzičnih sladkorjev v hrani in/ali pijači pa je pomemben dejavnik v razvoju kariesa, s tem da sta seveda pogostnost uživanja in količina zaužitih nemlečnih ekstrinzičnih sladkorjev tesno povezani. Iz navedenega sledi, da sta omejevanje količin in pogostnosti vnosa nemlečnih ekstrinzičnih sladkorjev temeljni cilj prehranskih priporočil za dobro ustno zdravje. Njihovo uživanje je smiselno omejiti na glavne obroke (4).
Škrobna živila se med seboj razlikujejo po številnih lastnostih, npr. glede na izvor in način priprave, od nekaterih od teh lastnosti pa je odvisen tudi vpliv na karies. Učinek na razvoj kariesa je večji, če je uživanje škrobnih živil pogosto in, če je povezano z uživanjem sladkorjev. Pri obravnavi povezave med ogljikovimi hidrati in kariesom je treba upoštevati tudi novejše, industrijsko izdelane ogljikove hidrate, kakor so polimeri glukoze in naravnih oligosaharidov ter na novo sintetizirani oligosaharidi. Lastnost nekaterih izmed njih, da niso prebavljivi, ne pomeni, da niso fermentabilni, čeprav so izdelki, ki jih vsebujejo, lahko označeni kot izdelki brez sladkorja (t. i. sugar-free) (5).

 

Smernice za zdravje zob v povezavi z zdravo prehrano
  • Zmanjšajte količino in frekvenco vnosa sladkorja in sladkih živil;
  • Izogibajte se sladki hrani med obroki in pred spanjem;
  • Izogibajte se gaziranim in negaziranim sladkim pijačam, saj povzročajo erozijo zobne sklenine. Boljša izbira sta voda ali mleko;
  • Sladka živila (vključno sušenega sadja) raje uživajte skupaj z glavnimi obroki, in ne med posameznimi obroki;
  • Izogibajte se uživanju lepljive hrane;
  • Izbirajte zdravila brez dodanega sladkorja;
  • Redno čistite in ščetkajte zob z zobno pasto, ki ima dodan flour;
  • V kolikor uživate kislo hrano pred tem ne umivajte zob. Prav tako zaradi kislinske erozije po uživanju kislih živil 1 uro ne umivajte zob. Raje si jih sperite s čisto vodo oziroma z vodo s flouridi;
  • Redno obiskujte svojega zobozdravnika (2).
Strokovnjaki javnega zdravja so letos ob obeležitvi svetovnega dneva ustnega zdravja (21. marec), izdali brošuro z naslovom »Za odlično ustno zdravje od nosečnosti do zrelih let – Zdravo prehranjevanje skozi življenjska obdobja« v kateri lahko najdete še več informacij na temo ustnega zdravja.

 

Zbral: Rok Poličnik, mag. diet., spec. klin. diet.

Literatura:
  1. Artnik B. Prehranski dejavniki tveganja za nastanek bolezni zob in ustne votline. V: Cvahtetovi dnevi javnega zdravja 2010, Ljubljana, oktober 2010. HLASTAN-RIBIČ, Cirila (ur.). Zdrava prehrana in javno zdravje : zbornik prispevkov. Ljubljana: Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje, 2010, str. 121-128.
  2. Oxford Handbook of Nutrition and Dietetics, 2012, stran 292
  3. Smernice za zdravo prehranjevanje dojenčkov, MZ, 2011.
  4. Watt RG, McGlone P, Kay EJ. Prevention. Part 2: Dietary advice in the dental surgery. Br Dent J 2003; 195: 27-31.
  5. Zero DT, Moynihan P, Lingstrom P, Birkhed D. The role of dietary control. V: Fejerskov O, Kidd E, ur. Dental caries. The disease and its clinical management. 2nd ed. Oxford: Blackwell Munksgaard; 2008: 329-52.

Zdravi načini vzdrževanja primerne telesne teže

Prekomerna telesna teža oziroma debelost

fast foodVzrokov za prekomerno telesno težo oz. debelost, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija že leta 1997 opredelila kot bolezen, je veliko. V povezavi s tem se ljudje največkrat tolažimo z izgovori kot so slaba presnova, vpliv dednosti in zanikamo prisotnost nezdravega življenjskega sloga. Običajno sta glavna vzroka za prekomerno telesno težo oz. debelost neustrezno prehranjevanje in pomanjkanje telesne aktivnosti. Pogosto gre za privzgojene prehranjevalne navade iz rane mladosti. V takšnih primerih gre največkrat za 'hitro hrano', prevelike obroke, uživanje odsvetovanih prigrizkov, ki se jih marsikdo niti ne zaveda, predelanih živil, ki vsebujejo veliko odsvetovanih vrst maščob, prevelik delež soli in sladkorja. Tudi neustrezna pijača je lahko eden izmed krivcev kopičenja maščobnih oblog. Sem uvrščamo predvsem gazirane ali negazirane (sadne) pijače z dodanimi sladkorji, tudi če vsebujejo umetna sladila, in pa seveda alkoholne pijače. Ne smemo pa pozabiti tudi na pomanjkanje gibanja. Če nismo dovolj telesno aktivni, se hrana, ki jo zaužijemo, ne porablja kot energija za delo, ampak se kopiči v obliki maščob. Prekomerna telesna teža oz. debelost ni zgolj estetski problem in 'ubijalec' samozavesti, ampak tudi vzrok številnim psihičnim težavam, ki imajo lahko resnejši negativni vpliv na naše zdravje.

O hrani ...

Hrana predstavlja vir energije za delovanje telesa in opravljanje dela. Predstavlja tudi gradbeni material za obnovo telesnih tkiv. Vendar pa je pri nekaterih ljudeh ali v nekaterih situacijah prehranjevanje pogosto prej čustveno kot pa razumsko vedenje. S čustvenim nabojem iščemo v hrani tolažbo, mašilo za osamljenost ali način izražanja samega sebe. Razumsko pa se odločamo, da bomo uživali tisto hrano, ki je koristna našemu zdravju. Na zdravje med drugim vpliva telesna teža, ki v primeru odstopanja od primerne vrednosti lahko predstavlja dejavnik tveganja za pojav nekaterih kroničnih nenalezljivih bolezni. Živimo v predelu sveta, kjer je hrana v izobilju in se soočamo s prekomerno telesno težo in debelostjo prebivalstva. In kaj naj storimo, če nas nekega dne prešine, da nam je "lastna teža odveč", ne samo iz estetskega razloga, temveč zaradi posledične ogroženosti zdravja?

Agresivne instant diete, ki obljubljajo izgubo teže v kratkem času, niso prava rešitev. Stradanje ali izključevanje določene vrste hrane iz vsakodnevnega jedilnika ima omejen rok uporabe. To predstavlja stres tako za telo kot za dušo in slej kot prej bomo zahrepeneli ravno po tistem "prepovedanem". Če se bomo vdali skušnjavi, bomo kmalu spet pridobili izgubljeno težo, če pa bomo vztrajali v odpovedovanju, se bomo ves čas počutili prikrajšane. Takšna reakcija je popolnoma logična. Živila imajo določeno energijsko vrednost in so sestavljena iz hranilnih snovi (ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe, vitamini, minerali, vlaknine, antioksidanti). Če preveč drastično zmanjšamo količino energije, ki jo vnašamo s hrano, obstaja velika verjetnost, da bomo telo prikrajšali tudi za hranilne snovi. To pa vodi do sprememb v celičnih procesih, kar se odrazi na funkcionalnem nivoju in sčasoma lahko pripelje do zdravstvenih težav. Zavedati se je potrebno, da nobeno živilo ne vsebuje vseh hranilnih snovi (in ne v ustrezni količini), ki jih ljudje potrebujemo za svoj obstoj in normalno telesno delovanje. Zato je (po trenutno veljavnih priporočilih) edina ustrezna dieta za ohranjanje ali zmanjšanje odvečne telesne teže zdravo prehranjevanje, ki narekuje vključevanje raznovrstnih živil.
Pravila zdravega prehranjevanja ne zajemajo "prepovedanih živil", pač pa usmerjajo v ustrezno količino, pogostost, bolj primerne kombinacije, načine pridelave/predelave in priprave posameznih skupin živil. Na dnevnem jedilniku je rezerviran prostor za čim manj predelano sadje in zelenjavo, polnozrnata žita in izdelke, mleko in mlečne izdelki. V kolikor ste brez dejavnikov tveganja za pojav srčno-žilnih obolenj, si privoščite polnomastno mleko in mlečne izdelke v priporočenih količinah, v nasprotnem pa segajte po manj mastnih. Maščoba v živilih ne predstavlja le kalorične vrednosti in potencialno tveganje za pojav ateroskleroze, temveč je povezana tudi z zmožnostjo izkoriščanja v maščobi topnih vitaminov. Večji poudarek naj bo na različnih vrstah rastlinskih olj, ki jih po možnosti dodajajmo ob koncu priprave jedi, da so čim manj izpostavljena visokim temperaturam. Do 3-krat tedensko vključujte v prehrano meso in izdelke in 1-2x tedensko ribe kot bogat vir maščob z zaščitnim učinkom na srce in ožilje. Zgolj nekajkrat mesečno in v omejenih količinah pa segajte po živilih, ki so bogata z maščobami in enostavnimi sladkorji: sladice, sladkarije, sladkane pijače, slani prigrizki in tudi suho-/mesnati proizvodi, ki so vir skritih maščob in večjih količin soli. Po možnosti naj bodo živila čim manj industrijsko predelana ter čim bolj sezonska in lokalno pridelana, saj kot taka vsebujejo več hranilnih in manj (v tehnološkem postopku) dodanih snovi. Pri vsem tem ne smemo pozabiti na ustrezno količino pitne vode, (razredčene) sokove s 100% sadnim/zelenjavnim deležem ali (manj-/ne-) sladkane čaje.
Uživajmo polnovredno in krepko hrano, da zadostimo ne samo potrebam po hranilnih snoveh, temveč tudi okušalnim brbončicam. Hrana mora nuditi užitek, drugače nas bo vedno spremljal občutek nepotešenosti. Modro je prisluhniti svojemu telesu, ki sporoča, česa nam v določenem obdobju morebiti primanjkuje. Jejmo večkrat na dan, do sitosti in se ne prenajedajmo zaradi dobrega okusa ali prisotnosti čustvene komponente.
Zdravo prehranjevanje je "tek na dolge proge", zato rezultatov ni mogoče pričakovati čez noč in vsekakor se pozitivni učinki kažejo na različnih vidikih zdravja, ne samo na telesnem. Nepogrešljiv partner pri uravnavanju telesne teže je zagotovo tudi zadostna količina in ustrezna intenzivnost gibanja.
Če pa imamo odveč zgolj kakšen kilogram brez ostalih znakov tveganja za zdravje, se sprejmimo takšne, kot smo. Hujšanje z namenom doseganja "trendovskih meril", ki se ne nanašajo samo na videz, temveč tudi na vlogo uspešnega posameznika v današnji družbi, je lahko tvegano dejanje. Grobo spreminjanje vzorcev prehranjevanja lahko prinese več škode kot koristi zaradi poseganja v ustaljene presnovne procese v našem telesu. Lahko pa se negativno odraža tudi na našem počutju in razpoloženju. Oseba, ki je zadovoljna s sabo, je samozavestna in oddaja temu primerno energijo, je magnet za ostale ljudi. Pristni medosebni odnosi so tisto, kar daje smisel človekovemu obstoju in ne moderne kavbojke, ki jih ne moremo spraviti nase.

Na kakšen način lahko zmanjšamo količino zaužite (odsvetovane) hrane?

V kolikor ste se odločili spremeniti svoje prehranjevalne navade, si lahko ob tem pomagate s preprostimi, a učinkovitimi nasveti. Na ta način boste lažje prebrodili tudi »krizne trenutke«, ki so sestavni del vsake spremembe.

  • Pripravite si tedenski jedilnik, v katerega vključite čim bolj zdravo in raznoliko prehrano. Tako boste imeli nadzor nad obroki, na voljo pa le živila, ki jih potrebujete za pripravo obroka in nič nepotrebnih skušnjav. K jedilniku dodajte še zdrave prigrizke, ki jih lahko vzamete s seboj, ko boste dalj časa na poti ali v službi. Če se odpravljate na slovesnost, dogodek, rojstni dan, prej nekaj pojejte. Lahko le jogurt ali sadje. Tako vas prigrizki, ki jih navadno ponudijo ob takšnih priložnostih, ne bodo premamili.
  • Obrok pričnite s solato, ki vas bo delno nasitila in boste pri glavni jedi pojedli občutno manj. Upoštevajte le, da pri pripravi solate ne uporabljajte že pripravljenih solatnih prelivov. Takšni prelivi vsebujejo ogromno dodatkov in sladkorja in so bogat vir kalorij. Najbolje je, da si pripravite mešano solato, z malo olivnega olja, limoninega soka in soli. Tudi juha je odlična izbira, saj je splošno znano, da topla tekočina daje občutek polnosti v želodcu. Poskusite z zelenjavno juho.
  • Pol ure pred obrokom spijte kozarec ali dva vode. To je enostaven nasvet, rezultat pa bo manj zaužitih kalorij in izguba odvečnih kilogramov. Sadje, ki vsebuje veliko vode, je lahko prav tako učinkovita rešitev.
  • Pri obroku vaš običajen krožnik zamenjajte z desertnim. Enostaven nasvet, ki vam bo pomagal nadzorovati velikost porcije in s pomočjo katerega ne boste pretiravali pri količini hrane. Poleg tega smo ljudje vizualna bitja, zato boste imeli celo občutek, da ste pojedli več kot ste v resnici.
  • Ko končate s pripravo jedi in sedete za mizo, naj bo pred vami le krožnik s pripravljenim obrokom, posoda, v kateri ste kuhali, pa naj ostane na štedilniku. Morda se vam to zdi nepomembno a polna miza dobrot vas lahko hitro premami in kmalu si boste naložili na krožnik dodatno količino.
  • Za nakupe v trgovini si pripravite seznam, kaj morate kupiti. Ob nakupu se držite seznama, poskusite pa se tudi izogniti oddelku s sladkarijami, da ne bi podlegli skušnjavi. Prav tako se v trgovino ne odpravljajte lačni.
mag. Branka Đukić, univ. dipl. inž. živil. NIJZ OE Ljubljana
Samo Belavič Pučnik, univ. dipl. nov. NIJZ OE Ljubljana

Hrana in njen psihološki pomen

kako_spodbujati uzivanja_s&z_-_strokovne_vsebineZadovoljevanje potrebe po hrani spada med osnovne življenjske potrebe, saj hrana predstavlja vir energije. Vendar pa ima akt hranjenja tudi psihološki in sociološki  pomen, saj ob tem doživljamo tako zadovoljstva kot nezadovoljstva. Z ustrezno zadovoljitvijo potrebe po hrani je povezana prva izkušnja ugodja v življenju otroka, saj pri tem doživlja čutno ugodje in vznemirjenje, ki mu ga prinaša sesanje. Hranjenje ga potolaži, umiri in sprosti, ta zgodnja izkušnja je neločljivo povezana z občutki varnosti, sprejetosti, ljubljenosti in pomembnosti ter ni nikoli popolnoma zabrisana, temveč ostaja v posameznikovi podzavesti kot prototip ugodja, tolažbe, zadoščenosti in zadovoljstva. Hranjenje je povezano z dotikom in toplino človeka, od katerega je otrok bivanjsko in čustveno odvisen, mu zagotavlja varnost in zaščito (1). Hrana kot prispodoba nečesa, kar dobiva otrok od ljudi, ki ga imajo radi in ki jim nekaj pomeni, postane sredstvo za odpravljanje stiske in zagotovilo prijetnega počutja ter se vključi v otrokovo doživljanje medosebnih odnosov. Med hranjenjem se razvije govorica oči in preko vzpostavljanja čustvenega kontakta mati prenaša na otroka svoja psihična stanja (2, 3). V adolescenci se vprašanje hrane poveže s simboliko odraščanja. Mladostniku je hrana zagotovilo (ali grožnja) rasti in zorenja, razvitejše telo pa ni le večje in bolj odraslo, ampak tudi spolno bolj opredeljeno. Tako se hrana prek povezave s telesnimi spremembami vplete v mladostnikov odnos do njegove zunanje podobe, do spolnosti, do njegovega telesa kot sporočila o širši spolni identiteti (3). Pri odraslih je lahko pomen hrane povezan tudi  z njihovim doživljanjem lastne zmožnosti in odgovornosti. Zanje lahko postane hrana duševno prilagajanje tistega, kar je zunaj telesa, tistemu, kar je v telesu in kar telo je (3). Kaj vse v življenju pojemo, »požremo«, koliko stvari ne moremo prežvečiti, jih naš želodec ne prenese in jih moramo izbljuvati, kaj vse nam obleži v želodcu ipd. Reki potrjujejo velik pomen hrane in hranjenja. »Ljubezen gre skozi želodec« in podobni reki potrjujejo, da se marsikaj začne in konča pri hrani. Tudi marsikateri zmenek se začne na večerji (4). Seveda so lakota in sitost ter sprememba teka odvisni od čustvenih dejavnikov. Nekaterim jeza in stres tek povečata, taki posamezniki v stresnih obdobjih še posebej veliko pojedo. Pri tem pogosto dajejo prednost določenim živilom, npr. mastnim in /ali sladkim (5). Pri hranjenju se torej v naše vedenje pogosto prikradejo čustvene primesi. S tem hrana ali uživanje hrane dobita drugačen, simbolni pomen. S hrano pogosto kompenziramo številne trenutne ali kronične čustvene primanjkljaje, zadovoljujemo neke druge potrebe, ki jih sicer nismo sposobni ustrezno zadovoljiti. V tem smislu je hranjenje prispodoba zavzemanja in obvladovanja sveta, nalog in zadolžitev, sprejemanja in premagovanja, tudi simbolična zamenjava za obvladovanje neobvladljivega, za premagovanje nepremagljivega in ne le nadomestek čustev, ne zgolj iskanje sicer težje dosegljivih ugodij, dušenje tesnobe in nezadovoljstva (3, 4).
Odnos do hrane pa nemalokrat kaže tudi našo nevrotično naravnanost, ki se v življenju posameznika lahko tudi spreminja. So obdobja, ko je naših nevrotičnih simptomov v vedenju malo ali skoraj nič, in so obdobja, največkrat nekoliko bolj stresna, ko nas lahko ti simptomi omejujejo pri vsakdanjem življenju na vsakem koraku (4).

Alenka Hafner, dr. med., spec. javnega zdravja

Viri:

  1. Tomori M. Psihologija telesa. Ljubljana: DZS, 1990.
  2. Luban Plozza L, Kroger M. Psihosomatski bolnik v splošni ambulanti in njegovo Ljubljana: DZS; 1993.
  3. Tomori M. Motnje hranjenja. Med Razgl 1993; 32: 635-42.
  4. Tušak M. Simbolni pomen hrane. Pridobljeno 15. 4. 2014 s spletne strani: http://www.aktivni.si/psihologija/simbolni-pomen-hrane.
  5. Reich G, Kröger S. Motnje hranjenja. Ptujska Gora: In obs medicus, 2008.

Motnje hranjenja

motnje hranjenjaKaj so motnje hranjenja?

Motnje hranjenja so duševne motnje. Čeprav se pri osebah z motnjami hranjenja na videz vse vrti okoli hrane in se zdi problem enostavno rešljiv že samo z vzpostavitvijo normalnega hranjenja, pa je problem kompleksnejši in težji. Telesna teža je le zunanji znak duševnega dogajanja, hrana pa le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk. Z njeno pomočjo osebe z motnjami hranjenja nadomestijo občutke in čustva, ki jih ne marajo. V ozadju pa se skrivajo težke duševne stiske in nesprejemanje samega sebe ter slaba samopodoba (1).

Katere oblike motenj hranjenja poznamo?

Anoreksija, bulimija ali prisilno prenajedanje so najbolj poznane oblike motenj hranjenja, v zadnjem času pa se pojavljajo še nekatere novejše bigoreksija in ortoreksija. Pogosteje prizadenejo dekleta in ženske, kar pa še zdaleč ne pomeni, da za njimi ne obolevajo tudi moški. Čeprav ne sodijo med zasvojenosti, imajo številne značilnosti teh bolezni. Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je tudi situacij, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo. Tudi telesna teža, ukvarjanje s kilogrami oziroma številke na tehtnici pomembno vplivajo na njihovo počutje in razpoloženje (1,2).

Motnje hranjenja, še posebno anoreksija in bulimija, predstavljata pomembni duševni motnji adolescentnega obdobja. Anoreksija se najpogosteje pojavlja med 14. in 18. letom, bulimija nekaj kasneje med 18. in 25., prisilno prenajedanje pa v starosti od 18 do 45 let. Motnje hranjenja so v zadnjih letih v zahodnem svetu vse pogostejše. V mladostniškem obdobju so sicer redkejše od prekomerne prehranjenosti in debelosti, saj se pojavljajo pri  enem  do treh  odstotkih mladostnikov, a so zaradi resnosti zdravstvenih posledic deležne precejšnje pozornosti. Med obolelimi prevladujejo ženske, od 10 do 15 odstotkov  je moških. Različne oblike motenj hranjenja pogosto prehajajo druga v drugo (4).

Anoreksija

Za  anoreksijo je značilno, da se obolele osebe kljub prenizki telesni teži počutijo strašno debele. Vse bolj se umikajo v svoj svet omejevanja hrane in pijače, ob tem pa si obupno želijo zunanjih potrditev in pozornosti.  Anoreksija je klic na pomoč, saj se v življenju ne znajdejo več. Z omejevanjem hrane si skušajo zagotoviti občutek kontrole nad lastnim življenjem. Za bolezen je značilna namerno povzročena prenizka telesna teža in preobremenjenost s telesno težo ter obliko svojega telesa  in obupen strah pred debelostjo. Zaradi osnovnega obolenja je upočasnjen telesni razvoj v obdobju pubertete ali pred njo, pri dekletih to spremlja izguba menstruacije. Znižana sta srčni utrip in krvni pritisk, nižja je telesna temperatura. Bolezen spremlja zaprtje, lasje postanejo krhki in lomljivi, zmanjšana je kostna gostota, spremeni se poraščenost telesa, osebe so izredno utrujene, motena je  sposobnost koncentracije. Pojavijo se motnje spanja, spremeni se čustvovanje, obolele osebe so nervozne, niha jim razpoloženje, pojavijo se spremembe osebnosti. V težkih primerih lahko anoreksija vodi tudi v smrt (1).

Bulimija

Pri bulimiji imajo osebe večinoma normalno telesno težo, zato je to motnjo še težje prepoznati. Pogosto je enako kot pri anoreksiji sprožilni dejavnik hujšanje. Čeprav obolele osebe večinoma navzven delujejo samozavestno in so v družbi priljubljene, pa se v sebi počutijo  negotovo in prazno, zato s hrano tešijo svoje občutke. Tudi pri bulimiji je prisotna preobremenjenost s telesno težo in obliko svojega telesa, prisoten je bolesten strah pred debelostjo in občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Za motnjo so značilni napadi volčje lakote, ko osebe zaužijejo ogromne količine hrane, temu pa sledijo ukrepi za preprečevanje pridobivanja na telesni teži. Motnjo spremljajo otečene žleze slinavke, poškodbe sklenine, požiralnika  in stene želodca, okvare ledvic, motnje srčnega ritma, splošna šibkost. Motnje hranjenja so kronične motnje, vendar pa njihovo zgodnje zdravljenje pomembno vpliva na  izid zdravljenja, saj pomeni manj  škode za telesno in duševno zdravje obolelega. Duševne posledice se kažejo predvsem kot  socialni umik, depresije in  samorazvrednotenje.  Anoreksija in bulimija ne prizadeneta le obolelega, pač pa tudi njegove svojce, ki pogosto težko razumejo, da sta motnji stvar čustev in njihovega obvladovanja, ne pa hrane, ki predstavlja le zunanji znak (1).

Prisilno prenajedanje

Osebe s prisilnim prenajedanjem poskušajo s pretiranim hranjenjem (prenajedanjem) premostiti  boleča čustva - strah, žalost, jezo in osamljenost. Gre za prisilno vedenje, saj oseba ponavlja dejanja, ki si jih ne želi, pa se temu ne more upreti. Hrana je sredstvo, s katerim polni »čustveno praznino«. Med vsemi motnjami hranjenja je ta najmanj mladostniška in najmanj ženska. Za motnjo so značilna hitra in pogosta nihanja telesne teže, izogibanje rednim obrokom, nihanja razpoloženja, zaslepljenost glede količine zaužite hrane. Na začetku se napadi prenajedanja izmenjujejo z dietami, na koncu pa ostanejo samo še napadi volčje lakote. Oseba s to motnjo hranjenja je lahko prekomerno hranjena, ni pa to nujno.  Telesne posledice se kažejo kot obremenitev srca, krvnega obtoka in okostja, okvare jeter, sladkorna bolezen, težave s sklepi, možganska kap, srčni napad, duševne posledice pa, kot že omenjeno, kot socialni umik, depresije in  samorazvrednotenje (1,2).

Ortoreksija in bigoreksija

V zadnjem času se precej pozornosti posveča tudi ortoreksiji in bigoreksiji. Osebe z ortoreksijo so patološko obsedene z biološko čisto in neoporečno hrano, kar vodi do izrazitih prehranskih omejevanj, v kasnejših fazah bolezni, pa podobno kot pri drugih motnjah hranjenja, do socialnega umika. Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem obdobju. V ozadju je nizka samopodoba in izrazita potreba po kontroli in nadzoru, ni pa strahu pred debelostjo niti težnje po vitkosti, torej ne gre za moteno telesno shemo. Motnja vodi v izgubo socialnih stikov in čustvene motnje (1,2).

Pri bigoreksiji je v ospredju obsedenost s potrebo po mišičastem telesu, obolevajo pretežno moški v poznem mladostniškem ali zgodnjem odraslem obdobju. V ozadju motnje je slaba samopodoba, nizko samospoštovanje, motena je telesna shema in prisotna  izrazita potreba po nadzoru. Posledično pride do socialnega umika, pridružijo pa se tudi motnje razpoloženja, obsesivno kompulzivne motnje in motnje spolnih funkcij. Oboleli pogosto zlorabljajo anabolne steroide (1,2).

Pomoč osebam z motnjami hranjenja

Za osebe z motnjami hranjenja je pomembno, da se zavedo, da telesna teža ni edini vzrok njihovega  nezadovoljstva in dejstva, da nihče ni popoln ter da  tudi oni smejo delati napake. Gre namreč za zelo perfekcionistične osebe z zelo visokimi cilji in zahtevami do sebe. Pomembno je, da se te osebe zavedo svojih pravih potreb, da  se naučijo prisluhniti sebi, se naučijo sproščanja, prepoznajo, kaj jih  pomirja in kaj potrebujejo, da so zadovoljne in čustveno izpolnjene.

Za sorodnike in prijatelje obolelih pa je pomembno, da zanjo taki osebi prisluhniti in jo poskušajo razumeti. Svetovanje prizadetim naj se »zberejo« in jedo »normalno«, nima smisla. Enako neuspešno  je tudi zaklepanje in kontroliranje količin hrane, diete pa so za osebe s prisilnim prenajedanjem celo škodljive.  Če si želijo ozdravitve, morajo oboleli duševno krizo, ki jo v začetku zanikajo, razrešiti. Za uspeh zdravljenja je ključno, da so osebe zanj motivirane in tu lahko svojci in prijatelji osebo spodbujamo, ponudimo praktično pomoč pri iskanju informacij o bolezni v knjigah in na spletnih straneh, jih spremljamo k svetovalcu, itd (1).

Alenka Hafner, dr. med., spec. javnega zdravja


Viri:

  1. Hafner A,  Torkar T. Razumeti motnje hranjenja. Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, 2011.
  2. Sernec K. Definicije in vrste motenj hranjenja. In: Hafner A, editor. Razumeti motnje hranjenja. Kranj: Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, 2011: 9-21.
  3. Reich G, Kröger S. Motnje hranjenja. Ptujska Gora: In obs medicus, 2008.
  4. Hafner A. Epidemiologija. In: Hafner A, editor. Razumeti motnje hranjenja. Kranj: Zavod za zdravstveno varstvo Kranj, 2011: 23-28.

Ekološka hrana

Buy localO ekološki hrani je v zadnjem desetletju veliko govora. Vedno pogosteje jo srečujemo na trgovinskih policah in tržnicah. Pojavilo se je tudi več specializiranih trgovin, ki ponujajo le ekološko hrano in druge ekološke izdelke. Pravzaprav je vedno bolj zaželena in cenjena.  Pojav gre pripisati zavedanju ljudi, da konvencionalni način pridelave hrane zelo obremenjuje okolje, da imajo tako pridelana živila  nižjo hranilno vrednost, pogosto so obremenjena s kemikalijami, ki so potrebne za njihovo vzgojo, močno se povečuje število rakavih obolenj, raznih alergij. Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je pomembno kakšne kvalitete je hrana, ki jo zaužijemo. Kljub temu je še precej ljudi, ki izražajo dvome o višji kakovosti ekološke hrane. Dvomijo tudi v to, da je neko živilo resnično pridelano brez konvencionalnih zaščitnih sredstev in sintetičnih gnojil ter so mnenja, da so tovrstna živila precenjena. Razlog za te dvome je najbrž v tem, da potrošniki ne poznajo zahtev, ki jih morajo ekološki pridelovalci in predelovalci izpolnjevati, da lahko svoje izdelke prodajajo pod oznako »eko« ali sinonimom »bio«.
Število ekoloških kmetov in ekoloških kmetijskih površin se v Sloveniji povečuje, vendar ne dovolj, da bi zadovoljile potrebe slovenskih potrošnikov po tovrstnih pridelkih in izdelkih. Tako potrebe našega trga dopolnjujemo z uvozom iz sosednjih držav, Avstrije in Italije, ter Nemčije in drugih.

Katera merila morajo upoštevati ekološki kmetovalci?

Ekološko kmetijstvo ima zelo stroga merila, tako pri pridelavi, kot pri predelavi živil. Ekološko kmetovanje urejata evropska in slovenska zakonodaja.

Ekološki pridelovalci ne smejo uporabljati:
  • sintetičnih zaščitnih sredstev (pesticidov, herbicidov, fungicidov),
  • mineralnih gnojil,
  • gensko spremenjenih organizmov.
Ekološka živila, oziroma izdelki ne smejo:
  • biti izpostavljeni ionizirajočim sevanjem,
  • vsebovati umetnih aditivov (barvil, arom, ojačevalcev okusa, stabilizatorjev, sladil).
Gojene živali morajo biti hranjene z ekološko krmo in zaželena je prosta reja.
Za gnojenje se uporablja hlevski gnoj in kolobarjenje.
Za gojenje se priporoča uporaba takih sort rastlin in pasem živali, ki so prilagojene lokalnemu okolju in so bolj odporne na bolezni.
Plevele se odstranjuje mehanično, obolele rastline pa se lahko škropi z rastlinskimi brozgami.
Vsi ekološki pridelovalci in predelovalci so pod stalno kontrolo služb, ki izdajajo certifikate s katerimi dokazujejo, da kmetujejo po ekoloških načelih. V Sloveniji imamo več pooblaščenih služb – IKC,  KON-CERT, Bureau Veritas Slovenija.

Kako prepoznamo ekološke pridelke, izdelke? 

Kmetijski pridelki oziroma izdelki, katerih pridelava oziroma predelava ustrezata zakonodaji o ekološkem kmetijstvu in njihovo ustreznost potrdijo tudi že omenjene kontrolne službe, pridobijo certifikat, ki dokazuje, da je pridelek oziroma izdelek resnično pridelan oziroma predelan na ekološki način. Ekološke izdelke lahko prepoznamo tudi po dogovorjenih oznakah:

  • obvezni uradni znak Evropske skupnosti za ekološke izdelke,
  • uradni znak Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za ekološke izdelke,
  • zasebni znak Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije, ki je lahko dodatna oznaka.

Pomen ekološkega kmetijstva

Ekološko kmetijstvo pa ima tudi širši pomen, saj s svojim delovanjem ne obremenjuje okolja – ne voda, tal in ozračja. Lahko rečemo, da je ekološko kmetijstvo trajnostna oblika kmetovanja, saj skrbi za ravnovesje v celotnem ekosistemu. To pa je pomembno za nadaljnjo pridelavo zdrave hrane, saj so vsa živa bitja v ekosistemu neločljivo medsebojno povezana.

Ekološka hrana je višje kakovosti, predvsem glede večje vsebnosti mineralov, vitaminov, koristnih maščobnih kislin, kar dokazuje kar nekaj študij (Slabe, A., Dolenc, R. A. Priporočila za zeleno javno naročanje ekoloških živil. ITR, Ljubljana, marec 2011. str. 18 do 20). Sicer pa je prva in najbolj občutna prednost bolj intenziven okus ter to, da živila ne vsebujejo ostankov kemičnih zaščitnih sredstev.

Maja Šenk Zidar, prof. gosp.

Literatura:
http://www.mko.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/ekolosko_kmetovanje/
http://www.zveza-ekokmet.si/
http://www.itr.si/eko-portal/ekokmetijstvo_je 
http://www.itr.si/uploads/rs/2b/rs2bWUqSxlPig3SptTQQ-A/Priporocila-ZeJN-011_ITR.pdf
http://www.ikc-um.si/ikcum/standard-qbrez-gsoq-novo
http://www.kon-cert.si/
http://www.bureauveritas.si/wps/wcm/connect/bv_si/local/home/about-us/our-business/certification/panozno-prilagojene-resitve/prehrana/ekoloska-zivila

Dejstva o prehranski vlaknini

shutterstock_131325824Meso je v prehrano ljudi vključeno že približno 2,6 milijona let (Bunn, 2007, cit. po Kendall et. al, 2010). Vendar pa so naši predniki kljub temu uživali predvsem hrano rastlinskega izvora, npr. listnato zelenjavo, poganjke, sadje in semena, ki ima visoko vsebnost prehranskih vlaknin in nizek glikemični indeks (Bunn, 2007). Kasneje, kot posledica industrijske revolucije in hitrega tehnološkega napredka, je v zadnjih dvesto letih hrana postala vse bolj predelana in posledično osiromašena prehranskih vlaknin. Istočasno, kot posledica tehnološkega napredka, se je spremenil načini vzreje živali. Ljudje so lahko vzrejali živali v večjem številu, na manjši površini, z boljšim izkoristkom, kar se odraža kot nižanje stroškov vzreje. To je občutno povečalo potrošnjo živil živalskega izvora, ki pa ne vsebujejo vlaknin in imajo praviloma visoko vsebnost nasičenih maščobnih kislin in prehranskega holesterola (Kendall, 2010). Tako sta se sčasoma pomen in vključevanje prehranskih vlaknin v prehrano ljudi manjšala. Šele po letu 1970 se je začelo ugotavljati, da imajo prehranske vlaknine pozitiven učinek na zdravje posameznika. Sledilo je veliko raziskav, katerih izsledki poudarjajo vlogo prehranskih vlaknin v preventivi in lajšanju kroničnih bolezni, kot so kardiovaskularne bolezni, diabetes, debelost in nekatere oblike rakavih obolenj (Burkitt, Towell, 1977; Kendall in sod., 2010).

 

Prehranske vlaknine sestavljajo kombinacije različnih snovi: celuloza, hemiceluloza in pektin (imenujemo jih strukturni polisaharidi, ker sestavljajo celično steno rastlin) ter lignin, gume in polisaharidi iz morskih alg ali bakterij. V Pravilniku o spremembah Pravilnika o označevanju hranilne vrednosti živil (Ur. l. št. 87, 2009) so opredelili vlaknine kot:

 

"Prehranska vlaknina so polimeri ogljikovih hidratov s tremi ali več monomerskimi enotami, ki se ne prebavijo niti absorbirajo v tankem črevesu človeka in spadajo v naslednje kategorije:
  • užitni polimeri ogljikovih hidratov, naravno prisotni v živilih v obliki, v kateri se zaužijejo,
  • užitni polimeri ogljikovih hidratov, ki so bili pridobljeni iz surovine za živilo s fizikalnimi, encimskimi ali kemijskimi sredstvi in ki imajo ugoden fiziološki učinek, dokazan s splošno sprejetim znanstvenim dokazom,
  • užitni sintetični polimeri ogljikovih hidratov, ki imajo ugoden fiziološki učinek, dokazan s splošno sprejetim znanstvenim dokazom."
Prehranske vlaknine delimo na:
  • v vodi topno in netopno vlaknino,
  • naravno prehransko vlaknino (se nahaja v naravnih prehranskih virih) in funkcionalno vlaknino (izolirane naravne ali sintetične vlaknine),
  • viskozno in neviskozno vlaknino (sposobnost tvorjenja viskozne raztopine vlaknin in vode),
  • fermentirajočo in nefermentirajočo vlaknino (sposobnost fermentiranja vlaknin s pomočjo črevesne bakterijske flore) (Rodríguez in sod., 2006).
Orientacijska vrednost za vnos prehranskih vlaknin pri odraslih znaša najmanj 30 g na dan (cca. 3 g/MJ oz. 12,5 g/1000 kcal za ženske in 2,4 g/MJ oz. 10 g/1000 kcal za moške) (Referenčne vrednosti za vnos hranil, 2004).

 

V spodnjih dveh tabelah so prikazane vrednosti ustreznih dnevnih vnosov prehranskih vlaknin glede na spol in starost (Slavin, 2005) ter vsebnosti prehranskih vlaknin v določenih živilih ali skupinah živil (Pokorn, 1988):

Tabela 1: Ustrezni dnevni vnos prehranskih vlaknin glede na spol in starost (Slavin, 2005)

Starost (leta)Ustrezni dnevni vnos vlaknin (g/dan) 
MoškiŽenske
1-31919
4-82525
9-143126
14-183826
19-303825
31-503825
51-703021
>703021
nosečnost28
dojenje29

Tabela 2: Vsebnost prehranskih vlaknin v določenih vrstah ali skupinah živil živil s (Pokorn, 1988)

Živilo/ skupina živilVsebnost prehranskih vlaknin na 100 g živila
Polni (graham) kruh8,5 g
Črn kruh5,1 g
Bel kruh2,7 g
Krompir in druga gomoljasta in korenasta zelenjava1 – 2,5 g
Listnata zelenjava2,5 – 3,5 g
Sadje3 g
Stročnice4,3 – 6,9 g

Številne raziskave potrjujejo, da imajo prehranske vlaknine pomembno vlogo pri preprečevanju številnih bolezni. Žita, sadje in zelenjava, torej hrana z veliko vsebnostjo prehranskih vlaknin, pozitivno vplivajo na zdravje (Peerajit et. al, 2012). V debelem črevesju se, kljub temu da so povečini neprebavljive, prehranske vlaknine delno razgradijo z pomočjo bakterijske flore. V tankem črevesju prehranske vlaknine povzročijo, da se masa blata poveča in absorpcija nekaterih drugih hranil zmanjša. To je zaželjeno npr. pri zmanjševanju absorpcije določenih maščobnih kislin, manj pa pri absorpciji nekaterih vitaminov in mineralov (Rodríguez et. al, 2006). Hrana, bogata z vlakninami ima manjšo energijsko vrednost, v prebavilih poveča volumen in viskoznost, upočasni praznjenje želodca, zaradi česar hitreje dosežemo in podaljšamo občutek sitosti. Vse našteto lahko sčasoma vodi v zmanjšanja telesne teže pri tistih osebah, kjer je to zaželjeno (Heaton, 1973; Slavin, 2005).

 

Veliko mednarodnih raziskav, ki so jih izvajali na populacijah ljudi, nakazuje povezavo med prehrano z visoko vsebnostjo prehranskih vlaknin in nižjo razširjenostjo rakavih obolenj, predvsem pri raku debelega črevesa in dojk (Kendall et. al, 2010). Netopne vlaknine (npr. pšenični otrobi) naj bi varovale pred rakom črevesa tako, da povečajo volumen in hkrati redčijo vsebino blata, kar zmanjša interakcijo med rakotvornimi snovmi v blatu in črevesno sluznico. Nekateri izsledki raziskav navajajo, da naj bi prehranske vlaknine spremenile delovanje črevesne mikroflore v smeri zmanjšanja ali spremembe mutagenov in celo absorbirale rakotvorne snovi. Poleg tega pa z uživanjem sadja, zelenjave in žit vnašamo v telo tudi vitamin C, vitamin E, ß-karoten in druge zaščitne snovi, ki prav tako pozitivno vplivajo na preprečevanje pojava rakavih obolenj (Thebaudin in sod., 1997).

 

Priporočila Svetovne zdravstvene organizacije se nanašajo na spodbujanje prehranjevanja z živili z nizkim glikemičnim indeksom. Glikemični indeks je mera, ki opiše spremembo vrednosti krvnega sladkorja po zaužitju hrane. Različne epidemiološke študije podpirajo hipotezo, da lahko uživanje hrane, ki ima visok glikemični indeks, v kombinaciji z drugimi dejavniki tveganja za zdravje, vodi v pojav sladkorne bolezni tipa 2 (Sheard in sod., 2004;  Kendall, 2010).

 

Sočasno uživanje živil, bogatih s prehranskimi vlakninami z namenom uravnavanja telesne teže in preventive pred pojavom sladkorne bolezni tipa 2, predstavlja preventivo tudi pred pojavom srčnih obolenj. Tako prekomerna telesna teža kot večja nihanja krvnega sladkorja sodita med glavne dejavnike tveganja za pojav omenjenih srčno-žilnih obolenj (Kendall, 2010).

Marko Hirsch, dipl. san. inž., NIJZ OE Ljubljana
mag. Branka Đukić, univ. dipl. inž. živil., NIJZ OE Ljubljana

 

Literatura:

(1) Burkitt DP., Trowell HC.1977. Dietary fibre and western diseases. Irish Medical Jurnal 70 (9): 272-277

(2) Bunn HT. 2007. Evolution of the human diet: The known, the unknown, and the unknownowable. Meat made us human. Oxford: Oxford Universitiy Press: 191-211

(3) Heaton KW. 1973. Food fibre as an obstacle to energy intake. The Lancet 302(7843): 1418-1421

(4) Kendall CWC., Esfahni A., Jenkins DJA. 2010. The link between dietary fibre and human health. Food Hydrocolloids 24 (1): 42-48

(5) Peerajit P., Chiewchan N., Devahastin S. 2012. Effects of pretreatment methods on health-related functional properties of high dietary fibre powder from lime residues. Food Chem. 132 (4): 1891-1898

(6) Pokorn D. 1988. Dietne vlaknine v prehrani. Zdrav. obzor. 22 (5-6): 293-298

(7) Referenčne vrednosti za vnos hranil. 2004. 1. izd. Ljubljana, Ministrstvo za zdravje RS: 39-42

(8) Rodríguez R., Jiménez A., Fernández-Bolaños J., Guillén R., Heredia A. 2006. Dietary fibre from vegetable products as source of functional ingredients. Trends Food Sci. Technol. 17 (1): 3-15

(9) Salvin LP. 2005. Dietary fiber and body weight. Nutrition 21 (3): 411-418

(10) Sheard NF., Clark GN., Franz JM. in sod. 200). Dietary carbohydrate (Amount and Type) in prevention and management of diabetes. Diabetes Care 27 (9): 2266-2271

(11) Thebaudin JY., Lefebvre AC., Harrington M., Bourgeois CM. 1997. Dietary fibres: Nutritional and technological interest. Trends Food Sci. Technol. 8 (2): 41-48

Sledi s tvoje strani.